Po moje...

Po moje sem se odločil za prvo profi borbo ob pravem času. Po moje sem bil v odlični formi. Po moje sem imel primernega nasprotnika. Po moje sem se dobro boril...za prvič. Prvič na polno, brez zaščite kot v amaterski borbi. Razlika je ogromna! Začutil sem jo že ob vstopu v kletko, še bolj pa med samo borbo.
  

Najbolj pa ob koncu borbe, ko sem se v podrejeni poziciji poskušal branit pred močnimi udarci. Ni mi uspelo, sodnik je prekinil borbo in zmagal je nasprotnik.
 

Za mene je bila to velika izkušnja. Iz katere sem se ogromno naučil. Vem kaj sem naredil narobe in vem kaj bi moral naredit drugače. Po borbi se je dvignilo veliko prahu zaradi sodnikove odločitve, da prekine borbo nekaj sekund pred koncem prve runde. Po moje je sodnik ravnal prav. Pustil mi je potreben čas za izboljšanje obrambe. Nekajkrat me je opozoril naj se branim in na koncu je moral prekiniti borbo. Kaj bi bilo v drugi rundi, če bi se borba nadaljevala? To je že druga zgodba. Po moje bi bil bolj sproščen v stoječem položaju. Po moje bi agresivno napadel in ponovno zrušil nasprotnika v parter. Potem pa kdo ve? Lahko da bi jaz zmagal. 

Še več prahu se je dvignilo zaradi štirih zob brez katerih je ostal nasprotnik. 

Po pravici povedano, nevem kdaj jih je izgubil. Borbo sem si večkrat ogledal in nisem uspel opaziti tega detajla. Nasprotnik Jasmin Popara trdi, da sem mu jih izbil med rušenjem z ramo ob pristanku v parterju. Res mogoče vendar z gotovostjo nemorem trditi kdaj se je to zgodilo. Pojavile so se tudi govorice, da sem hudo poškodovan zaradi močnih udarcev, ki sem jih prejel na koncu. Naj vas potolažim...to so samo govorice. Namreč s treningi sem pričel že v ponedeljek takoj po borbi in počutim se odlično. Tole pa je fotografija ki je nastala takoj po končani prireditvi.

Update

Ok, končno sem si vzel čas za novo objavo.

Kmalu bo novo leto in nekateri že komaj čakajo veseli december, da bodo lahko končno nehali resno trenirati in se bodo lahko sprostili ali bolje rečeno sproščali (cel mesec) z alkotom, prepovedanimi substancami, nezdravo hrano (vsakdo si pač izbere svojo drogo ali kombinira več različnih, hehe) v dobri družbi. Naša droga je trening. Res je, da se bliža novo leto, vendar mi imamo še veliko načrtov za leto 2013! Med ostalim moramo spravit Mareta v top formo za WFC 19, ki bo 14. decembra v Ljubljani. Pripraviti moramo tudi Tonija za njegov prvi nastop v amaterski MMA ligi. Še prej pa moramo poskrbeti za mojo prvo zmago v profesionalni borbi.

Šprinti v Pivki

Zadnjih nekaj tednov je bilo precej razburljivih. V tem času sta nastala dva video clipa. Prvi je reklama za Maxximum, drugi je promo video za MMA Conditioning osebno trenerstvo. Zahvala gre Gymrage-u za snemanje in odlično montažo.

 Zdaj gre zares, ni več šale!

Samo's Collar tie

Mare ruši

Mare zruši

Borba za pozicijo

Izmenjava udarcev

Borba ob steni

Standup

Ground game

Samo in jaz v klinču

Branim se s hrbta

Poskušam ne biti zrušen

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Samo obožuje klinč :)

Bobo dela heel hook

Boban ruši

Ivan zruši :)

Intenzivnost treninga sem močno povečal, ker hočem biti maksimalno pripravljen za svojo prvo profesionalno borbo. Glede na to, da sem redno zaposlen z osemurnim delavnikom, si zelo težko privoščim dva treninga na dan. Vseeno pa treniram 6x na teden in kadar lahko 1x ali 2x v tednu oddelam dva treninga. S telesno težo nimam problemov, saj sem konstantno v lahkem dosegu tekmovalne teže - 93 kg. Kot ponavadi mi je tudi tokrat glavni sparing partner Marko Drmonjič. Veliko spariram tudi z Urošem Jurišićem. Pomagajo pa mi še Samo Masleša, Toni Urevc ter Tomi Šude, Bor Bratovž, Lemmy Krušić in ostali fantje iz Fight kluba Gepard. Vsem sem hvaležen za vse batine, ki mi jih tako radodarno poklanjajo.  ( ;

Ena opuštena

V glavnem, fajt bo 23. novembra, vendar ne v Ljubljani ampak v Trbovlju. Boril se bom z Jasminom Poparo. Vse kaže na to, da bo dvorana Polaj ponovno pokala po šivih. Upam, da bo v zbrani množici veliko mojih navijačev. Zahvaljujem se vsem za podporo!

Sparing Portorož

V soboto, 14. 9. 2013 sva se s prijateljem Bobanom iz DBV Pivka odpravila v Portorož. Ne uživat na plažo, ampak po izkušnje direktno v telovadnico na trening z Jasminom Bečirovićem, eno izmed legend slovenskega borilnega športa. Če slučajno kdo ne ve o komu pišem, naj vam samo naštejem dosedanje uspehe tega velikega borca: 

- 9 x državni prvak v kickboxingu, low kick in K-1.

 Leta 2004:

- evropski prvak v tajskem boksu EMC (European Muay Thai Council),

- svetovno prvenstvo v tajskem boksu, 2. mesto WMF (World Muay Thai Federation).
Leta 2005:

- svetovno prevenstvo v tajskem boksu, 3. mesto WMF (World Muay Thai Federation).
Leta 2007:

- 1. mesto K-1 Kombat League
Leta 2008:

- 1. mesto K-1 Bolazano

- večkrat proglašen za najuspešnejšega športnika občine Piran

Ne smem pozabiti, da je Boban v soboto prišel iz nočne izmene in je spal samo dve uri. Bobo svaka ti čast, da si sploh prišel, kaj šele oddelal celoten trening. Dan je bil topel, ne premrzel in ne prevroč, ravno pravi za sparing. Ko sva prišla, naju je Jasmin prijazno pozdravil in nama izrazil dobrodošlico. Nismo izgubljali časa temveč smo se takoj preoblekli in pripravili na trening. Rokavice, ščitnik za zobe, suspenzor, ščitniki za noge, malo vazelina, glasna muzika in akcija! Pred tem seveda še ogrevanje, šada in ostale malenkosti. Potem pa...

Prva runda je vedno malo bolj na izi, ker se še ogrevamo in lovimo filing. V drugi rundi že poka, ko pa začne pokati na polno, dobim občutek (čeprav uporabljamo velike štirinajst unčne rokavice za sparing) kot, da se zaman poskušam izmikati kroglam za biljard, ki z veliko hitrostjo letijo proti meni. Low kicke pa čutim kot, da bi me nekdo z baseball palico tepel po nogah. In vse to brez prestanka! Od začetka do konca runde se Jasmin ne ustavlja. Prava K-1 mašina! Saj tudi mora biti tako, kajti Bečirović se pripravlja na dvoboj z Lucianom Danilencujem, ki se je med drugim boril letos proti Filipu Verlindenu na prireditvi Glory 6 v Istanbulu.

Borba bo v sklopu gala prireditve "Gorizia Fight Night", ki bo 28. 9. 2013 v Gorici. Upam, da se bomo zbrali v velikem številu in glasno navijali za našega šampiona.

TRUD IN ODGOVORNOST

Trud je izjemno pomemben dejavnik, tako na treningu kot tudi v vsakdanjem življenju. Odgovornost pa je velikokrat tesno povezana s trudom. Pravijo, da se je za vse kar je vredno imeti, potrebno potruditi. Tudi tu obstajajo izjeme, ki samo potrjujejo pravilo. Verjetno vsi poznamo koga, ki je šel skozi življenje brez truda in je velikokrat dobil več kot nekdo, ki se je res trudil. Sam sem dolgo časa podcenjeval moč truda. Na smeh mi gre, ko se  spomnim učnih ur tehnike v osnovni šoli. Npr. z olfa nožem nisva dobro sodelovala pod nobenimi pogoji. Koliko ročnih žagic sem polomil pa ne ve nihče (bolje da ne). Vedno sem odrezal kakšen košček preveč, nepravilno obrezal ali celo prerezal celoten izdelek! Nikoli nisem bil ocenjen z "ZU" (začuda), ampak vedno z "MU" in na koncu sem nekako napraskal za "U". Zato sem mislil, da sem antitalent za tehniko. Nisem si želel priznati, da se ne trudim dovolj. Oziroma, da se sploh ne trudim. Toda, ko sem preko študentskega servisa delal kot postavljalec zaščite za šipe, sem se moral zelo potruditi, da sem pravilno odrezal folijo. Kajti bila je zelo draga in občutljiva, zato si nisem smel privoščiti nobene napake. Takrat sem spoznal resnično povezanost truda in odgovornosti. Ugotovil sem tudi, da je rezultat dela vedno boljši, če se zares potrudim. ( pravi Einstein, hehe)

  

Če se malo vrnem na tiste izjeme, ki potrjujejo pravilo...

V treningu jih ni. Kajti na treningu brez truda ni nič. In za uspeh ali neuspeh si odgovoren samo ti. Ti si odgovoren če nehaš šprintati, ker si močno zadihan, ti si odgovoren če nehaš dvigovati uteži, ko te zabolijo mišice, ti si odgovoren če zaključiš sparing, ko sprejmeš močen udarec... Ti si odgovoren in pika! Če smo pozorni lahko velikokrat opazimo, kako nekateri izmed nas prelagajo odgovornost na okoliščine, trenerje, srečo oz. nesrečo, na starše, usodo... Sebe pa izpustijo iz obravnave kakor, da sami nikakor ne morejo biti krivi za neuspeh. Ogromna napaka! Včasih samo en pogled v ogledalo lahko razkrije pravega krivca.



Če se potrudiš, lahko prebereš tudi citat na sliki.


Kar se tiče mene, odgovorno se trudim biti odgovoren. : )

V glavnem, moja prva profi borba je dogovorjena.

Nasprotnik je Jasmin Popara.

Gre za del dogodka AFC 7, ki je v načrtu za november. Priprave potekajo s polno paro!

Do naslednjič pa fajterski pozdrav - Oss!

Prva

To je moja prva objava na mojem prvem blogu. Zato je prav, da se vam najprej predstavim. Sem Ivan Karačić prodajalec športne prehrane pri podjetju MaXXimum d. o. o., certificirani MMA Conditioning trener z dolgoletnimi izkušnjami v športnem treniranju na področju borilnih veščin. S športom se ukvarjam že od malih nog. Sprobal sem ogromno različnih športov. Med drugimi tudi gimnastiko, atletiko, športno plezanje, košarko... Vse mi je bilo bolj ali manj všeč, vendar me ni nič tako pritegnilo in posrkalo vase, kot so me borilne veščine. 

Z resnim treningom sem začel po končani osnovni šoli. Prvi klub v katerem sem treniral je bil Karate klub Postojna. Tam so me poleg ostalega naučili izvajanja osnovnih blokad in udarcev. Nekatere izmed njih s pridom uporabljam še danes. Po štirih letih sem se odločil za spremembo in sem začel hoditi na treninge v Kickboxing klub Postojna. Tam so mi med drugim pokazali osnove Light contacta in me naučili trenirati z boksarsko vrečo. Kasneje sem se preselil v Ljubljano in treniral v Kickboxing klubu Center. Pod strokovnim vodstvom Igorja Paceka in Tomaža Kumerja sem zelo hitro napredoval kar se je kazalo na treningu in tudi v borbah. Vendar me je vedno bolj vleklo v MMA vode. Zato sem opravil nekaj poskusnih treningov v klubih kot so Vale tudo Ljubljana, MMA Academy in MMA Ljubljana. Pod okriljem slednjega sem nekaj časa treniral in tudi tekmoval.

Sedaj treniram individualno z trening partnerjem Markom Drmonjičem in izkušenim Judoistom Samom Maslešo. Obiskujem tudi druge klube npr. Fight Club Gepard in Rupa Črnuče - predvsem zaradi sparingov. Med pripravami na borbe nam pomagajo najboljši slovenski borci: Bor Bratovž, Tomislav Šude, Lemmy Krušič, Uroš D. Jurišić... Ko sem v Pivki pa vedno rad opravim trening v DBV Pivka s svojim prijateljem Bobanom Djuričićem.

V MMA-ju sem se našel in kmalu začel zmagovati nasprotnike v amaterskih borbah. Tako sem leta 2012 osvojil prvo mesto na amaterski MMA ligi v Sloveniji.

1. mesto v kategoriji do 93 kg

Sedaj se že več kot osem mesecev nisem boril. To pa zato, ker sem se posvetil treniranju drugih borcev. Tukaj moram izpostaviti Marka Drmonjiča (več o njem v eni izmed sledečih objav) s katerim treniram med tednom vsak dan. Tako tudi jaz napredujem na vseh področjih treninga. Trenutno sem v najboljši formi do sedaj in vse bolj me mika, da se tudi sam preizkusim v profesionalni MMA borbi. Se že dogovarjam...      (: