Prednosti treniranja MMA v današnjem času

Ko sem sam začenjal s treningom borilnih veščin, nisem imel možnosti trenirati MMA. Takrat še ni bilo tovrstnih klubov, o borilnem treningu 1 na 1 pa se nam ni še niti sanjalo. Treniral sem karate, kar je naredilo velik vpliv na moj nadaljnji razvoj v borilnih športih. Iz te lepe borilne veščine sem odnesel precej borilnih navad; naučil sem se na primer efektivno uporabljati nožne udarce, predvsem "mawashi geri" in "mae geri", ter nekatere blokade. Žal pa je bilo med temi navadami tudi nekaj slabih... V prvi vrsti zavzemanje popolnoma neprimernega garda s preširoko postavljenimi nogami, preveč razširjenimi rokami in previsoko dvignjeno brado ter preveč ravnim telesom. Zelo slaba navada za borilne športe s polnim kontaktom pa je bil sparing z zgolj nakazovanjem udarcev, ki mi je kasneje, ko sem treniral kikboks, delala velike težave. Omenjene težave sem le s težkim trudom in veliko vztrajnosti uspešno odpravil in sedaj lahko rečem, da sem zadovoljen s tem, v kakršnega MMA borca sem se razvil.

Treniral sem z najboljšimi slovenskimi in tudi nekaterimi hrvaškimi standup in MMA borci, boril sem se na tatamiju, v ringu in v kletki. Veliko večino svojih nasprotnikov sem premagal, mnoge s prekinitvijo v prvi rundi. Sedaj z velikim veseljem prenašam znanje in delim izkušnje z mladimi perspektivnimi športniki. Oni se mogoče tega ne zavedajo, ampak imajo ogromno prednost pred nami, ki smo iz stare šole. Od samega začetka namreč trenirajo MMA, ne pa razdrobljenih tehnik iz različnih borilnih veščin, ki lahko celo bolj škodijo kot koristijo borilni sposobnosti posameznika. Na tak način zelo zgodaj začnejo razvijati občutek za celoten MMA. Navadijo se blokirati in plasirati udarce s polno močjo. Pridobijo občutek za ravnotežje in rušenje le tega. Spoznajo borbo na distanci, v klinču in na tleh. Naučijo se rušiti nasprotnika in braniti se pred rušenjem. Učijo se izvajanja submišnov in preprečevanja le-teh. Skratka, spoznajo celoten MMA. Ti mladi športniki imajo potencial, da se razvijejo v odlične borce. Tudi tisti, ki nimajo tekmovalnih ambicij, se s takšnim treningom pripravijo na samoobrambo v vsakdanjem življenju, predvsem pa poskrbijo za zdravo telo in veliko mero samozavesti.

Eden takšnih perspektivnih mladostnikov je Tom Rus, 13-letni fant, ki z menoj, 1 na 1, že več kot eno leto trenira MMA s poudarkom na standupu. Njega izpostavljam zato, ker je v primerjavi z menoj, ko sem pri osemnajstih začenjal trenirati kikboks, NEUSTRAŠEN. Sam sem ob močnejšem napadu nasprotnika bežal nazaj z visoko dvignjeno brado in s spuščenimi rokami. V najhujših primerih sem iz strahu nasprotnikom obračal hrbet. Vse to zato, ker sem bil navajen na nakazovanje udarcev in preveč odprt karate gard. Tom nima teh težav, saj ga že od prvega treninga učim pravilnega, klasičnega garda za borilne športe s polnim kontaktom. Skoraj neverjetno je, koliko je napredoval v enem letu. Ne boji se udarcev in vedno išče kontakt, zato moram biti med sparingom vedno pozoren. Če samo za trenutek izgubim fokus, me že preseneti s kakšnim krošejem ali celo high kickom! Za njega bi lahko rekel "sky is the limit." Z vztrajnim treningom bo lahko izkoristil vse svoje prednosti in postal veliko boljši borec od mene. Tako je tudi prav, saj na mladih svet stoji! :)

 

Kontakt za vse, ki hočete trenirati z menoj:

040 300 304 in coachivan.si@gmail.com

Se vidimo v telovadnici!

OSS!!

OPIS ;)

31. 10. 15, sobota, 11:55

Ravnokar sem se z Vigom vrnil z laufa. Vigo je štirinožni prijatel iz profilne slike. Čistokrvni mešanec z veliko Staffordske krvi. ; )

Srečo imam, da živiva z mojo drago Sanjo zelo blizu Mosteca. Zato sem lahko kadarkoli se spomnim v 5ih minutah sredi narave. Danes sem se spomnil, da bi lahko šel laufat. In sem šel. Z Vigom sva rekla, da bo treba priti v tekaško formo. In najboljši trening za dosego le te je ne boste verjeli tek. : )

Od bloka greva po urejeni stezici, prečkava cesto, greva mimo vrstnih hiš, pa spet čez cesto in malo po pločniku. Nato zavijeva levo, potem pa samo še naravnost in že se vzpenjava po gozdni potki. Škoda bi bilo, če si ne bi vzel časa za takšne trenutke. Zaradi drugih "obveznosti" in "pomanjkanja" časa bi se lahko zgodilo, da bi zamudil to jesensko lepoto narave. Žal nisem imel telefona s seboj in tako nimam nobene fotke. Zato se bom potrudil čimbolj nazorno opisati celotno pustolovščino. Torej vzpenjava se po gozdni potki in uživava v lepotah narave. Vsa okolica je obarvana v rjavih, oranžnih in rdečih odtenkih. Zelene skoraj da ni več v gozdu nikjer. Listavci počasi odlagajo svoja oblačila na tla in kmalu bodo popolnoma goli. Zato so gozdne poti in drevesne korenine vse bolj pokrite z odpadlim listjem. Ptički žvrgolijo...hehehe saj ne. Samo tu in tam se sliši "WRAAK, WRAAAK," ko kakšna vrana malo zavrešči.

Z Vigom laufava dalje in srečava kar precej družinic in parov. To je vedno lepo videti. Še posebej, kadar so med njimi mlajši in starejši. Na vrhu potke me moški v srednjih letih in mlajša svetlolasa gospa vprašata, kam pelje ta potka po kateri sem prišel? Ves zadihan se jima trudim razložiti, da dol in levo pelje proti Šišenski cesti in v Koseze, desno pa nekako proti centru. Opazita, da lovim sapo. Zato najbrž, se me usmilita in se zahvalita za napotke. Čeprav mislim, da me nista ravno najbolje razumela. Kakorkoli že z Vigom nadaljujeva najin tekaški izlet v naravo. Nisem eden izmed tistih tipov, ki točno vejo kam bodo šli in pa kdaj. Smer teka določam spontano, po občutku. Zato včasih tudi "zalutam," ampak ravno v tem je čar. Iskanje poti mi predstavlja izziv ter ko jo najdem užitek in zadovoljstvo. Tako se spontano odločim, da bova tekla gor po stezi. Saj je težje in bolj naporno. Tudi zato, ker resno trenirava in ne bova tekla dol, če lahko gor. Kajne Vigo?! : )

Po kakšnih 150ih metrih že stojim pred ograjo nekega objekta. Na drugi strani dva delavca nekaj kopljeta. Eden sedi v kopaču, drugi pa drži lopato v rokah. Previdno stopiva do lopatodržečega ; ) delavca in ga vprašam ali steza pelje še naprej oziroma ali se tu konča? Odgovori mi, da tukaj sedaj delajo nekaj v zvezi z elektriko za neko podjetje in da ni prehoda. Zahvalim se mu za informacije, se obrnem in tek se nadaljuje. Svežina čistega, hladnega zraka mi paše. Ravno prav sem oblečen. Na sebi imam spodnji del trenirke, tenko dolgo majico in čez kratko majico s kapuco. Edino kar bi mi še prav prišlo je par tenkih rokavic. Saj me kar zebe v roke. Ob prvi priliki zavijeva dol z glavne poti. Tokrat levo na z listi popolnoma prekrito ozko stezo. Padeva v ritem teka in kmalu ne slišim več ničesar razen: "pak, pak, pak..." zvoka mojih superg ob pristajanju na podlago, "uh uh, ah, ah, ah..." najinega dihanja. Tudi cingljanje povodca še slišim... vse ostalo pa nekako ostaja pridušeno v ozadju. Um se mi zbistri in poajvljajo se kreativne misli. Neke vrste meditacija v gibanju...približno vsaj...nekaj takega no. : )

Če bi šel sam po dolgem času laufat bi najbrž spet pretiraval in se ne bi ustavil dokler ne bi staknil kakšne poškodbe. Vendar moj trener Vigo ve kdaj je dovolj kardia in kar naenkrat upočasni tempo. Iz pete hitrosti v prvo. Kar pomeni, da več ne tečeva ampak samo še hodiva. V resnici ne gre za to, da bi on nadzoroval moj trenažni proces. : ) Ampak se je sam utrudil. (boooogiiiiiiiiiiii) in jaz ga ne silim, da teče naprej. Tako se v jesenski idili sprehodiva nazaj do doma. Kjer si on privošči skledo sveže vode, jaz pa topel čaj.

  



















 

KNJIGA: Rojeni za tek (Born to Run)

Velikokrat se zgodi, da nekdo nekomu priporoči knjigo ali mu jo celo posodi. Ta pa si nikoli ne vzame časa, da bi jo prebral. Pa čeprav je bil ves navdušen medtem, ko je poslušal o tem kako dobra je knjiga in kako pozitivno lahko vpliva na posameznika. Mogoče si je celo mislil, da mu lahko spremeni življenje. Sam nikoli ne izpustim priložnosti za branje dobre knjige. Ali za poslušanje dobre avdio-knjige. Ja, zadnje čase vse več tudi poslušam branje. :-) 

Tako prihranim čas, ki bi ga sicer porabil, če bi sam bral poslušano vsebino. Super hitrega branja z nadzvočno hitrostjo se še nisem naučil. Bi se ga pa z veseljem lotil... Mogoče kdo pozna koga, ki to obvlada? Prav bi mi prišle informacije iz prve roke...

Torej ko zvem za kakšno dobro knjigo, si zabeležim naslov in jo poiščem takoj, ko lahko. Oziroma takoj, ko pride na vrsto. Vedno berem tri ali štiri knjige hkrati nevštevši poslušanja. Zato gre ponavadi knjiga, ki mi jo priporočiš na čakanje. Razen, če me tako fascinira, da začnem brati še peto knjigo istočasno. Ena takih je bila knjiga Rojeni za tek. Priporočil mi jo je zelo dober znanec. Zato sem jo nemudoma prebral.

Dvakrat.

Zapored.

Tako dobra je.

Od takrat naprej jo priporočam vsakomur, ki se z menoj pogovarja o teku. Drugače jo priporočam vsem, ki niso nikoli tekli, vsem ki so tekli pa ne tečejo več, vsem ki tečejo in vsem ki še bodo tekli. Skratka priporočam jo vsem. V njej se niz zgodbic zanimivo prepleta in tvori glavno zgodbo, ki je polna raznovrstnih opisov krajev, dogajanj in oseb. Nekatere izmed njih imajo danes že status legend. Npr. Cabalo Blanco, ki je nažalost že pokojni. :-(

Redča nit knjige je pravilna tekaška tehnika. Preden sem prebral to knjigo in spremenil svojo tehniko teka,sem imel hude težave z bolečimi koleni in vnetimi pokostnicami. Enkrat sem imel tako močno vnetje, da zaradi bolečin v pokostnicah nisem mogel normalno hodit cel mesec. Kaj šele, da bi treniral.
Zaradi nepravilne tehnike teka pa lahko bolijo tudi kolki, križ, stopala in celo vrat. Zato nikakor ne morem razumeti zakaj nočeš (ti že veš kdo) prebrati omenjene knjige? Čeprav imaš velike težave z bolečinami zaradi plantarnega fasciitisa, ki se pojavi vedno, kadar začneš malo bolj resno teči. Ne, ti raje še naprej tečeš po svoje in stakneš novo vnetje. Oziroma ne tečeš več, ker si obupal nad vedno isto zgodbo. Čeprav si pretekel že kar nekaj ultramaratonov...
No kakor hočeš, izbira je tvoja. Ostali pa upam, da si boste vzeli čas in prebrali to enkratno knjigo. Sigurno vam ne bo žal!

fini recepti: Low carb browniji

Ko z vami delim kakršenkoli recept obstaja velika možnost, da sem to dobroto skoraj sigurno že poskusil. :)

No tokrat je malo drugače. Teh brownijev nisem ŠE probal vendar svoji sestri verjamem na besedo in vem, da je to še eden izmed mnogih super receptov, ki prihajajo izpod njenega peresa oziroma bolje rečeno iz njene pečice. ;)

Low carb browniji

Sestavine:
180g stopljenega arašidovega masla
200g mehkega sira
3 jajca
2 jušni žlici grenkega kakava
1,5dcl jogurta
4 jušne žlice stopljene kokosove maščobe
70g fino mlete kokosove moke
0,5 pecilnega praška 

50g sukrina

30g fiber sirupa

Za preliv: 70g temne čokolade + 2 žlici sladke smetane 

Postopek: Stopljeno maslo (arašidovo in kokosovo maščobo) zmiksamo skupaj z jajci in mehkim sirom. Dodamo jogurt, fiber sirup, sukrin in kakav ter miksamo naprej, da bo zmes gladka. Nato dodamo še kokosovo moko in pecilni prašek.

Pekač (mere pribl. 20x30cm) obložimo s peki papirjem in vanj vlijemo maso ter jo poravnamo. V predhodno ogreti pečici pečemo približno 25 minut na 160 stopinj Celzija. Medtem ko se biskvit peče, segrevamo na koščke nalomljeno temno čokolado in sladko smetano v kozici, da bo čokolada stopljena in zmes enotna. Ko je biskvit pečen, ga prelijemo s čokoladnim prelivom. Ohladimo, razrežemo in postrežemo.

**Namig: če boste neučakani in boste biskvit rezali in postregli še topel (ne vroč, a tudi ne popolnoma ohlajen) bo v redu, tudi če na ravnokar pečen vroč biskvit nalomite samo čokolado, počakate, da se raztopi in jo poravnate čez celo površino.

TELO(VADBA) V MOSTECU

Junija smo pričeli s treningi v naravi in sicer v Mostecu blizu Šiške. Vedel sem, da bo prijetno biti na svežem zraku in telovaditi v naravnem okolju. Vendar takega navdušenja od sebe, od Sanje predvsem pa od vadečih res nisem pričakoval. Najina cucka Klea in Vigo pa tudi obožujeta sprehode in tam rada veselo tekata. Že po prvem treningu je bilo jasno, da bomo vsi z veseljem 3x na teden zamenjali telovadbo v zaprtem prostoru za treninge na prostem v senci zelenih krošenj. Ok včasih tudi pod žgočim soncem... Ampak tega nesmem preveč povdarjat, ker ni dobra reklama... SMEH ;)

Mostec je super, ker ponuja veliko različnih možnosti za trening. Vadba na trim stezi je vedno zanimiva saj vključuje delo na raznih postajah. Na katerih delamo vaje kot so poskoki na dvignjeno podlago, preskoki gred, zgibi, skleki, dviganje nog v vesi in mnoge druge. Tudi tek na trimki je zabaven a v Mostecu obstaja še mnogo različnih poti po katerih tečemo ali pa še bomo. Za visoko anaerobne treninge uporabljamo "hribček", "stopničke" in "stezco". Ste opazili, da imajo vsi trije lepa ljubkovalna imena? :)

To je zato, ker jih naši vadeči naravnost obožujejo! ;)

OK, šalo na stran. Intervali šprintov spadajo med najbolj naporne oblike vadbe. Še posebej, če vključujejo kakšne kalistenične vaje. In pri nas jih vključimo. Vedno. Kajneda drgai Maxxfitovci? Kadar vodim trening tudi sam rad šprintam in delam ostale vaje. Saj menim, da je takšen trening med najbolj efektivnimi.

Celo tako daleč sem šel, da sem šprintom nadel ime "naravni steroidi". To pa zato, ker povzročajo dvig testosterona nad povprečno raven. Zato pozitivno vplivajo na ohranjanje in pridobivanje mišične mase. Za take rezultate pa je treba na treningu dajati vse od sebe. Na merilnike srčnega utripa lahko kar pozabite saj bi nonstop piskali zaradi previsoke frekvence. Kakšna naj bo ciljna obremenitev? 80%, 85%, 90%? Edini pravi odgovor je 100%. Daš vse od sebe in greš all in! Seveda pa je lažje goltati čudežne tablete ali pa se zbadati z iglami v rit. Haha ampak mi tega nerabimo. Mi smo ponosni na naš trud, ki ga vlagamo in na rezultate, ki jih z njim dosegamo. Zato bomo še naprej trenirali v telovadnici in tudi v Mostecu vsaj še do konca poletja. Predlagam pa, da nadaljujemo s treningi v naravi tudi jeseni. Dokler bo še svetel dan...

Kdo je za?

MAXXFITOVCI, VADBENI CENTER, SUPANJE...

Lepo mi je, ko opazujem kako nekaj raste in se razvija. Spreminja obliko, pridobiva vrednost in dobiva večjo prepoznavnost. Npr. drevo ki raste, stavba v izgradnji, odraščajoč otrok, telo ki se prilagodi naporni vadbi, prostor ki se ureja… Zanimivo mi je, ko hodim po našem vadbenem centru in opazujem stvari, ki so postavljene na svoje mesto ter služijo svojemu namenu. Kavč, ki je postavljen pod okno, mizica s pultkom za recepcijo, hladilnik, tuši in vse ostalo. V spominu pa imam še jasno sliko prvotnega stanja..

 

Ko tako opazujem stvari me prešine misel, da sva s Sanjo vse to sama zrihtala. In takrat občutim nekaj kar ne znam natančno opisati. Ampak mislim, da ponos. In to je zame prava redkost. Ampak nebi tukaj, zdaj o tem. Mogoče kdaj drugič..

Raje se bom še malo ustavil pri telesu, ki se privadi na naporno vadbo. To mi je res fascinantno. Ko mi uspe narediti nekaj, kar sem mislil, da nebom nikoli zmogel. Npr. obtežen počep na eni nogi, skleca s popolnoma iztegnjenim telesom, serije »rolloutov« stoje ipd. Ali pa zgib z eno roko in »rollout« z eno roko. Ok, ok priznam, zadnji dve vaji še ne morem izvesti. :) 
Sem pa blizu, zelo.

Ok, ok mogoče ne tako zelo… Vendar se trudim. Heheh :)

 

Ampak vsi moji podvigi me ne fascinirajo tako kot napredek naših vadečih. Npr. kadar Sanela dela serije 8 ponovitev počepa na eni nogi. Ali, ko vidim Simona delati swinge z 28kg kettlebellom. Spomnim pa se kako se je na začetku matral s 16kg. Ko pa cela skupina kot za šalo drži plank pozicijo nekaj minut. Se komaj premagujem, da ne spustim solzo sreče. :)
Haha in to je tisto, kar me žene naprej. Hočem videti napredek! Pa »magari« v obliki lepega, fit telesa, oblečenega v Tomb Raider outfit tam nekje sredi narave. A ne, Tina? ;)

 

Nekateri člani prihajajo na treninge vsakodnevno in se maksimalno trudijo pri vsaki vaji. Za »normalnega« rekreativca je »normalno« da športa 3x na teden. 4x je že zgornja meja. Pravkar omenjeni pa trenirajo 5x, 6x ali še večkrat na teden. V bistvu sploh ne vem kaj bi na to rekel. Razen RESPECT! S tako zagnanostjo so tudi pozitivni rezultati neizogibni. Samo Inko pogledaš kako se spreminja iz tedna v teden in ti je vse jasno. Skratka, res sem navdušen nad našimi članicami ter člani. In to sem moral objaviti tukaj na blogu, ker mi ni dalo miru.

Lepo mi je tudi, ko se družim in pogovarjam z našimi maxxfitovci. Včasih načnemo kar globoke teme. A ne Zoki? ;) 
Nekaj jih moramo še nadaljevati in dokončati. Nekatere pa bolje, da sploh ne začnemo heheh. :)

Prepričan pa sem, da nas čakajo še nove in zanimive izkušnje. Komaj čakam premagovanje Oviratlona in vzpon na Triglav. Veselim se tudi treninga v naravi, ki ga bomo prav kmalu začeli izvajati v Mostecu. Druga stvar, ki je na sporedu pa je supanje!

 
To bo res prijetno, sproščujoče in zabavno predvsem pa mokro doživetje! Kdo gre z nami?! :)

fini recepti: bounty čokoladice brez sladkorja

Vsak ima vsaj eno šibko točko. Nekaj pri čemer si ne more pomagati, da naredi drugače kot si v določenem trenutku želi. Moja šibka točka so bounty čokoladice in pa sirove žemlje. In v obeh primerih si dostikrat ne morem pomagati ne da bi ju z užitkom pohrustal! :)

 

Pa pustimo sedaj sirovke. Danes vam bom predstavil en recept od top fit mame. (https://www.facebook.com/topfitmama) In sicer bounty čokoladice brez sladkorja. Kadarkoli jih imam priliko jesti si jih privoščim res veliko. Saj ne samo, da nimajo dodanega sladkorja ampak tudi vsebujejo zdrave maščobe in vlaknine. Okus pa je kot, da bi jedel prave bounty čokoladice iz trgovine. Ko sem jih prvič jedel sem si rekel, da moram dobiti recept in ga objaviti na tem blogu. In zdaj je tu za vse vas! :)

 

 

 

bounty čokoladice brez sladkorja
 za polnilo:

100g Kokosovega masla

1 dcl sladke smetane

150-200g Kokosove moke  (nastrgana, ne fino mleta)

1 jušna žlica Sukrina ali stevie oziroma količina po želji

Kokosovo maslo raztopimo na pari v sladki smetani. Ko je zmes
kokosovega masla in smetane enotna, med mešanjem dodamo kokosovo moko
ter sukrin ali stevio. Nekaj minut mešamo na rahlem ognju, da se dobro
premeša in poenoti. Zmes prelijemo (mora biti res zelo gosta) v
posodico, tako da bo visoko 1-1,5 cm. Ohladimo in damo v hladilnik, da
se strdi. Nato razrežemo na poljubne oblike, da bo pripravljeno za
pomakanje v obliv. Damo nazaj v hladilnik in pripravimo obliv.

Obliv

150g temne na pari raztopljene čokolade (lahko dodamo zelo malo
kokosove maščobe ali pa tudi ne)

Kose polnila namočimo v obliv in odložimo na peki papir, da se strdijo
in ohladijo.

Okus je fantastičen.